| |
Nov človek - resnične zgodbe
RADOSTNO SRCE
Tisti rek, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen, se je pri meni še vedno izkazal za povsem resničnega. Ko sem se pred nekaj več kot dvema letoma znašla v globokem nezadovoljstvu s svojo tedanjo meditativno prakso in življenjem nasploh, me je le-to samo začelo usmerjati k budistični meditaciji. Saj ne, da dotlej ne bi ničesar naredila zase, pravzaprav sem spremenila že kar veliko: le čas za novo spremembo je prišel, ker so se stare tehnike izpele; kot vedno sem jih prerasla in sem morala naprej, ker me je cepetanje na mestu spravljalo ob pamet in konec koncev tudi ob marsikatero dobro priložnost.
Najprej je prišlo potovanje v budistični Ladakh čisto na severu Indije, kjer sem v živo začutila in spoznala ljubečo prijaznost in radost. Sredi septembra, ko smo kraje visoko v gorah, ki jih je že pobelil prvi sneg, začeli zapuščati turisti, z nami pa tudi turistični delavci in trgovci, sem domov pisala: »Ostali pa bodo ati in mame, ki pobožno vrtijo svoje molilne mlinčke in zraven žebrajo mantre in ob spominu na katere mi bo vedno toplo pri srcu. Tako radostnih, a hkrati spokojnih oči ni veliko na tem svetu.« Radost in ljubezen v njihovih očeh je bila zame kot magnet, kot nekaj, česar bi se rada nalezla, pa ni šlo tako nalahko. Vrnila sem se domov, z jasno namero, da si poiščem meditacijsko skupino, kjer bom imela podporo in se bom lahko premaknila z mrtve točke. Kmalu po vrnitvi sem slišala za bivšega budističnega meniha Simona Mandlja in njegove tečaje meditacije. In to je bilo to!
Začela sem znova, za razliko od sošolcev na začetnem tečaju meditacije pač na sedem let podlage. Rezultati so bili hitro vidni. Meditacije so postale nenavadno zanimive, življenje se je spet začelo spreminjati na bolje, čeprav vse spremembe niso bile lahke. Tudi pod razno pa si nisem predstavljala, da se z vsem, kar delam, pravzaprav pripravljam na soočenje sama s seboj in svojimi demoni. O tem je dala slutiti le misel na dva ključna stavka o tibetanskem budizmu iz starega dokumentarca Arnauda Desjardina, ki sem ju nekega dne na poti do sem vzela za svoja, čeprav sta me tiste dni včasih polnila z rahlim nelagodjem: »In tantrism, nothing, absolutely nothing, must be refused, denied or repressed. Everything must be accepted, integrated and transformed.«
Soočenje je prišlo po zadnjem intenzivu na Pohorju, kjer je najprej izbila na površje popotnica mojih ladaških prijateljev v obliki čiste ljubezni in radosti. Tistega lepega dne, ko se je to zgodilo, pravzaprav nisem vedela, zakaj ju tako močno in tako nujno rabim, bilo pa je navdušujoče lepo. Jasno mi je bilo le to, da sta mi dali toliko energije, da sem bila sposobna čisto vsega. Izmikanja v utrujenost in spanec ni bilo več. Simon mi je dal jasno vedeti, da naj se pogumno lotim tega, kar prihaja, ker imam vse, kar je za to potrebno. Potem je privrelo na dan vse tisto, kar sem dolgo, vse predolgo zavračala, pometala pod preprogo, zanikala sama sebi, in se je v tistih dneh materializiralo kot morje srčne bolečine, ki ji ne vem izvora, le slutim ga lahko izza zaves amnezije in utrinkov iz mladosti. Prvi teden je bilo tako močno, da me kar vleklo skupaj. Spomnim se popoldneva, ki sem ga z mamo preživela na internistični urgenci. Smešno se mi je zdelo, da obravnavajo njo, saj sem bila v tistem trenutku s tisto grozno bolečino okoli srca veliko bolj potrebna pomoči. Pa mi noben internist niti kardiolog ne bi znal pomagat. Pomagali sta mi edinole ljubezen in radost, ki sta zdravili bolečino in moj mir počasi spreminjali v pravi mir. Iz tega izvora se je rodilo razumevanje in sprejemanje same sebe, vseh tistih, ki so me v življenju navidezno prizadeli, vseh naših dejanj, ki so izvirala iz naučenih vzorcev in vseh njihovih posledic: jeze, sovraštva, zavračanja, zapuščanja, žalosti in bolečine. Dobra dva meseca je trajalo, da bolečina izzvenela: za naprej pa mi je ostalo radostno srce z nekaj več modrosti.
Ker živim življenje preobrazb, po tejle etapi seveda ne bom slavila zmage, ker me čaka še veliko dela. Sem pa globoko hvaležna za to izkušnjo, za preboj, Simonu za vso podporo in za to, da sem za nadaljnje izzive dobro pripravljena, Ladakhu pa za navdih in prvo čisto izkušnjo kvalitet čistega Budovega uma – miru, ljubezni in radosti. Od tu naprej gre vse lažje.
Nataša
MEDITACIJA "MOJA VELIKA SPREMEMBA"
Vsakdo od nas nosi svojo zgodbo. A kljub vsem mojim težavam, mi je nekako uspelo. Res je, da dušne rane bolijo, so pa najboljša priložnost za rast in razvoj. To sem seveda ugotovila sedaj od kar redno meditiram. Meditacija mi je polepšala življenje, dala smisel predvsem pa globok notranji mir.
,,Vem kaj je karma" prevzela sem vso odgovornost za svoje življenje, rada bi naredila tisto najlepše in najboljše kar se da. Moje zavedanje in soočenje s samo seboj me lahko obvaruje, da nebi svoje lastne poškodbe nezavestno prenašala na druge. Ko sem se z meditacijo povezala s svojim bistvom sem zacvetela, v meni se je začela pretakati nova energija, začutila sem, da je vredno živeti. Z današnjim vedenjem gledam na življenje drugače.
Vidim, da je vsak od nas knjiga. Pa se vprašam: ali sem prebrala svojo knjigo? Ali že vem kaj vse je zapisano v njej? Ne vem. Vem pa, da sem v sebi poiskala otroka in našla ogromno lepega. Ko gledam ljudi, ki hodijo mimo, jim pogledam v oči, obraz, pogledam držo telesa, kretnje ugibam kaj vse nosijo s seboj. Zavedam se, da sem tudi sama dana na ogled. Vem kakšna zgodovina me krasi in kaj nosim v sebi tukaj in sedaj.
Trud katerega sem vložila v meditacijo je poplačan. Spoznavam najvišji cilj, smisel življenja. Do tega cilja mi je pomagal priti s svojo potrpežljivostjo in mirnostjo Simon. Zavedam se, da mi brez njegove pomoči to, kar sem dosegla, ne bi nikoli uspelo. Znal mi je prisluhniti, me utiril v prave tirnice pa je šlo.
Edino sedenje v meditaciji obrodi sadove. Umiri nam um, da mir, radost, dobrohotnost in blagoslov. Le na tak način prepoznamo vzorce in prepričanja ter lahko spoznamo kdo v resnici sploh smo.
Moja želja je, da vsi postanemo lotosov cvet. Hvala Simon!
Sandra
POT NOTRANJE PREOBRAZBE IN DUHOVNA POT
Moje življenje je bilo kot razburkan ocean. Nezvestoba, ločitev, selitev, tožbe za skrbništvo otrok in premoženja, bolezen, konflikti z otroci in mamo... Ko sem že mislila, da se je končalo, se je spet začelo novo poglavje neprijetnih dogodkov. Spraševala sem se:«Ali bo že enkrat konec tega?« In »čakala« na lepše življenje. In žal ga nisem dočakala, ni prišlo samo….
Vse bolj pa mi je postajalo jasno, da se moram najverjetneje spremeniti sama in nato se bodo »mogoče« spremenile situacije in odnosi ter osebe, ki me obkrožajo. Ampak kako, dobro vprašanje?
Po naključju me je v tistem času poklicala prijateljica in predlagala da greva na predavanje in meditacijo, bivšega budističnega meniha Simona Mandlja. Budizem, meditacija, duhovni način življenja in delo na sebi so mi bili takrat skoraj popolna neznanka, ampak iskala sem »nekaj«, da si pomagam sama in se že enkrat skopljem ven iz te »črne« luknje, saj tako nisem več mogla in hotela živeti. In sva šle.
Na prvem predavanju sem ga razumela zelo malo, skoraj vse o čemer je predaval mi je bilo tuje. Tudi meditirala sem prvič, no poskušala. Navkljub moji nevednosti pa sem se že po prvem predavanju in meditaciji počutila lažje in boljše, ter občutila, da se je nekaj pozitivnega začelo dogajati znotraj mene, zato sem postala redna udeleženka njegovih predavanj in meditacij.
Sedaj vem, da se je moja notranja preobrazba in duhovna pot pričela s prebiranjem knjige – Človek za nove čase: priročnik za notranjo preobrazbo ter rednim obiskovanjem predavanj in meditacij, ki jih je imel avtor knjige Simon Mandelj.
Že ko sem knjigo brala prvič, sem bila navdušena nad njo, napisana je tako, da sem jo tudi jaz kot začetnica na moji duhovni poti, v celoti razumela, namreč preprosto in razumljivo. K njej se neprestano vračam in ob vsakem ponovnem branju jo dojemam malo drugače, globlje. Lahko rečem, da je postala moj učbenik življenja in vodnik ter pomočnik, kako se zrelo soočati z vsemi negativnimi izkušnjami v življenju, ki mi pridejo naproti. Skratka, ta knjiga je neprestano z mano, tudi ko kam odpotujem ima vedno »častno« mesto v moji prtljagi, postali sva nerazdružljivi.
Ena izmed mojih prvih zelo pozitivnih izkušenj, ki sem jo doživela, ko sem se ravnala po navodilu iz knjige in nato s pomočjo meditacije prakticirala v zunanjem svetu, se je zgodila v odnosih. Namreč ko sem prihajala v konfliktne situacije s svojimi najbližjimi ali pa z naključnimi znanci, sem upoštevala avtorjeve nasvete in bila kljub njihovim negativnostim do mene, do njih s pomočjo meditacije nenegativna, čutila sem umirjenost, sočutje ter razumevanje zakaj so tako od reagirali v danih situacijah. In zgodilo se je prav to, kar navaja avtor, da naj bi se zgodilo, zaradi moje spremembe so se ljudje in njihove reakcije do mene spremenile in tako sem si začela ustvarjati harmonične odnose z mojimi najbližjimi, z naključnimi znanci, pa sem se vedno razšla brez zamer in z iskrico v očeh. V meni pa je to ustvarjalo notranjo mirnost in veliko zadovoljstvo.
S pomočjo knjige sem prišla in še prihajam do mnogih drugih spoznanj in resnic življenja. Navodila iz knjige vestno prenašam iz teorije v prakso vsakdanjega življenja in z radostjo opazujem kako se stvari pozitivno odražajo v mojem notranjem in zunanjem svetu. Lahko pa že rečem, da sem se do sedaj v veliki večini osvobodila svojih napačnih vzorcev, travm, strahov in neprijetnih odnosov, kar pa je najpomembneje, našla sem svoj mir v srcu. Vsakodnevna prisotnost tesnobe je premagana, v moje življenje vstopajo novi ljudje z drugačno energijo – ljubeči, prijazni, dobrohotni…., nekateri stari pa so odšli.
Sedaj vem in razumem, kaj je mislil avtor, ko je v knjigi napisal, da
naša sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov in da jo naj ne iščemo okoli sebe, ker je že tu, v nas, le odkriti jo moramo!
Tanja
Druge izkušnje o meditaciji
|
|
